Kako so prihajale pomembne novice do ljudi
Pred drugo svetovno vojno so pomembne novice ''raznašali'' po Žireh kar z vozom. Klicarja, ki jih je bral, je razvažal tudi ded Luka. Najprej je sopotnik zaigral na trobento, potem pa prebral, kar mu je bilo naročeno. Včasih se je celo zgodilo, da so ga poslušalci, ki so se zbrali ob vozu, zasmehovali, kadar je branje zvenelo preveč ''mestno'' in ne narečno žirovsko. Dedu je šel zvok trobente zelo na živce, a ker je bil uradno gluh (s tem izgovorom se je izognil vpoklicu na fronto v 1. svetovni vojni), je trobento molče prenašal. 
V zapiskih sem našla nekaj zanimivih podatkov: klicar s trobento je prebiral tudi druge novice, ne le občinske. Z njegovo pomočjo so, denimo, iskali rezervne delavce pri gradnji žirovske cerkve, saj je griža, ki je razsajala v nekem obdobju, marsikoga spravila v posteljo. Nekateri kmetje so preko razglasa iskali pomoč pri pobiranju krompirja in ob žetvi pšenice. Klicar je vabil kmete, naj darujejo les za nov most in za pokritje neke kapelice. V času pred drugo svetovno vojno je bilo v Žireh kar 194 obrtnikov. Med njimi je bila tudi Zofija Bogataj iz Nove vasi, ki je med drugim prodajala »vedno svežo praženo kavo«. Lasten reklamni napis si je dala izdelati za vrečke, v katerih je bilo 250 gramov kave. Ženske, ki so kafeturile, so glasniku pozorno prisluhnile, saj jih je sproti obveščal, kdaj je dospela nova pošiljka kave. Če so morali obrtnike te oglase posebej plačati, nimam podatkov.
Še zanimivost: ko se je začelo govoriti, da pri Bohkovem znamenju (pri današnjem križišču z Opekarsko ulico) straši, je klicar to novico več tednov zapored razglašal predvsem zaradi bojazni, da se ne bi kdo pri znamenju po nepotrebnem do smrti prestrašil ob morebitnim srečanju s strahovi. 
Tudi po drugi svetovni vojni je imel klicar pomembno mesto pri obveščanju. Farani so mu prisluhnili po deseti maši. Prebiral je vse, kar mu je naročila lokalna ali državna oblast. Po letu 1964 so ga nadomestile oglasne deske, ki so jih postavili od starih Žirov pa vse do Sela. Največkrat smo se ustavili pred tisto, pri Maticu. Tam so viseli tudi plakati, ki jih je izdeloval Ivan Reven. O njegovem delu sem večkrat pisala, saj je bil prava žirovska legenda. Za različna sporočila splošnega pomena je skrbel Nejko Podobnik, ki jih je objavljal v Alpinskem mesečniku Delo – življenje. V Alpini so spodbujali tudi interno obveščanje. Odvijalo se je v času malice. 
Pomemben prenašalec lokalnih novic je bil tudi poštar. Za marsikaj, kar bi sicer utonilo v pozabo, se moramo zahvaliti tudi tako imenovanim ''vaškim opravljivkam'', ki so poskrbele, da se to ni zgodilo. V vasi, ki je ždela na koncu sveta, so se zanašali tudi na sicer redke študente, ki so odhajali študirat v Ljubljano, Zagreb, Celovec ali v Prago, da bodo, v času počitnic, s seboj prinesli tudi obilo novic o tem, kaj se dogaja po svetu. Izmenjava le-teh je največkrat potekala v gostilni pri Katerniku.


Pisma in telegrami
Pomemben vir novic so bila tudi pisma, ki so si jih domačini izmenjevali z izseljenci, zdomci ali s prijatelji in sorodniki, ki so živeli po svetu, na drugem koncu Slovenije, oziroma Jugoslavije. Že v osnovni šoli smo se učenci obilo dopisovali. Sama sem, denimo, od dopisovalke Gordane, iz ''prve roke'' izvedela, kako je bilo leta 1963 v Skopju, ko ga je prizadel potres. 
Novice, največkrat povezane z rojstvi otrok, rojstnimi dnevi, porokami in smrtjo, so prinašali telegrami. Ko je 28. junija 1914 Gavrilo Princip v Sarajevu ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, je poštarica telegram zadržala iz enega samega razloga: tisto popoldne, ko ga je prejela, je bila ravno veselica, ni pa se ji zdelo prav, da bi strašni dogodek vplival na dobiček organizatorjev. Za atentat so Žirovci izvedeli pri maši na dan sv. Petra in Pavla, 29. junija.
 
 
Sejmi, ženitovanjski mešetarji, klošarji, berači, cigani., potujoči trgovci, kontrabantarji
Med naštetimi in današnjimi družbenimi omrežji najdemo veliko vzporednic. V obeh primerih gre za množičnost, srečujejo se različno misleči, z različnimi željami, potrebami. Nekateri so na ''prizorišču'' zgolj zaradi radovednosti, da bi kaj novega slišali, spoznali, našli poslovne in kakšne druge priložnosti. Izmenjava informacij in izkušenj pa je bila tako nekoč kot danes zelo pretočna in zaželena.
Veliko novic od zunaj so prinašali tudi različni popotniki, ki so hodili po ''opravkih'' od vasi do vasi, s sejma na sejem, od hiše do hiše pa tudi čez mejo, vse tja do Trsta ali v Dalmacijo. Nekateri Žirovci so bili zaposleni tudi v toplicah, pri Topličarju ali na Visokem, pri Ivanu Tavčarju, pri ljubljanski, tržaški in celovški gospodi, kjer so slišali marsikaj. Tudi znanje, ki so si ga pridobili, je bilo zlata vredno in cenjeno tudi pri bodočih nevestah.
Ded Luka je vozil les vse tja do Kranjske gore. Že med vrnitvijo so ga po Poljanski dolini ustavljali in spraševali, kaj je novega ''tam gori''. Potujoči trgovec Gusta Šime je leta 1934 v Žireh prodajal konjsko mast in francoske srajčke (kondome), hkrati pa bolnim (jetičnim) prinašal novice, kje v Dalmaciji lahko bolniki z jetiko za majhen denar preživijo zimo in se pozdravijo hude bolezni. 
Zanimivo vlogo so imeli ženitovanjski mešetarji, ki so bili izjemno dobro obveščeni o premoženjskem stanju vseh, ki bi za njihove potrebe prišli v poštev. Poznali so skrivnosti o morebitnih boleznih, vrlinah in napakah najbolj zaželenih ženinih in nevestah. Čeprav je škof Jeglič dal sežgati Cankarjevo Erotiko, pri tem pa je bil deležen tudi številnih pisem podpore, enega so mu 5. aprila 1899 poslali tudi iz Žirov, je leta 1909 sam napisal znamenito rdečo knjižico za zakonce, ki pa jo je moral zaradi silovitih napadov liberalcev umakniti. Nek Neven, po rodu iz Zagreba, se je znašel, saj jo je na skrivaj prodajal od vrat do vrat ter po različnih sejmih, hkrati pa radovedno, predvsem žensko publiko poučeval o spolnem življenju, o katerem se na glas ni smelo govoriti.
Zanimivi prenašalci različnih novic so bili tudi hlapci in dekle. Če so imeli srečo in so našli delo v farovžu, gostilni, pri zdravniku ali županu, morda celo v hotelu Boria, ki je stal nasproti cerkve, so slišali marsikaj, kar ni bilo za njihova ušesa. Slišanega največkrat niso znali obdržati zase. Pogosto so to bile zelo osebne stvari, ki so jih potem raznašali naokoli in nehote povzročili tudi nemalo gorja in osebnih tragedij. Tudi oni so bili nekakšni predhodniki uporabnikov družabnih omrežij. Ko so na praznik Sv. Neže (januarja) zamenjali gospodarje, so si s svojimi nasledniki izmenjali tudi informacije o družini, v kateri so služili. 
Informacije, ki so se dotikale intimnega življenja so se štele za nezaželene in umazane, kljub temu so si jih ženske izmenjevale med seboj in se po njih tudi ravnale. 
 

Že od prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače sem samozaložnica.
Pa da ne bo pomote: pogovarjala sem se tudi z neko večjo založbo, a mi je gospod dejal, da ''takšnega sranja pa pri njih ne bodo tiskali''.
Ko sva se kasneje, ko sem predavala na Zboru založnikov, srečala, mi je priznal, da zaradi mene in zaradi velikanskega uspeha knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, še zmeraj ne spi!


V samozaložbi sem pred nedavnim tiskala tudi KUHARSKE PRISMODARIJE in krimič KJE JE OTROK?


Mislim, da bo uspešno tudi pri teh dveh. Vsaj kaže tako.
***
Žal je danes tako, da smo postali strašansko odvisni od reklam.
Jemo tisto, v kar nas prepričujejo reklame, partnerje si izbiramo glede na modne trende iz različnih revij, na dopust gremo tja, kamor nas zvabijo reklame- ne srce.
Odvisni smo od mnenj na družabnih omrežjih, žal.
Podobno je pri knjigah: samo tisti-največji- jih lahko oglašujejo, ker imajo zato sredstva.
Manjši, zlasti samozaložniki, ostajamo v senci.

**
Ljuba mi je ustvarjalnost, ki mi je bila dana že ob rojstvu. Vrsto let so jo (tudi doma) želeli zatreti, a brezuspešno.
Pišem, torej sem.
Božanski občutek, ki daje krila!
***
A brez bralcev je tudi pisanje jalovo. Zato o svojih knjigah tudi kdaj kaj napišem na Linkedinu, Blogu, FB...
seveda v želji, da bi se jih bralo.
Kar tako- brez reklame- brez TV oglaševanja!
Noro, kajne!
Je takšna želja podobna boju z mlini na veter Don Kihota?
Upam, da ne.
Biseri se ne ponujajo le na krožnikih, včasih jih moramo tudi poiskati!


https://www.milenamiklavcic.com/

​Na dan Svetega Valentina, pred 91 leti,  je v Zmincu prijokal na svet župnik iz Lučin, Tine Bergant. Zakaj ga ne bi predstavili tudi v vaši reviji, so mi rekli župljani, ki ga imajo radi. Tudi meni je pri srcu. Z njim se je lepo pogovarjati in čeprav so se najine poti križale le nekajkrat, se mi zdi, da njegova topla beseda zmeraj dobro mesto najde. Še zmeraj opravlja svojo službo, mašuje, ureja pisarniška dela, le otrok ne poučuje več. To delo so letos prevzele uršulinke iz Škofje Loke.
Česa se iz mladosti najbolj spominjate?
Velike poplave iz leta 1926. Očetu je odneslo ogromno zemlje, voda je izpodkopala cel travnik. Nič ni raslo, čez noč smo ostali brez hrane. Bilo nas je 12 otrok, starša sta se odločila, da mene in brata dajo služiti v Breznico k sorodnikom mame. Mene je oče kmalu prišel iskat, Pavle je pa ostal. Namignil mi je, da bi šel študirat. Boš vsaj bel kruh jedel kot so včasih imeli navado reči. Ideja mi ni nič kaj ležala. Bil sem celo potrt, zlasti zato, ker sem moral brata pustiti samega. Kljub temu sem se vdal v usodo in hribovsko šolo, ki je bila trikrat na teden, »spremenil« v vsakodnevno šolo. Naredil sem še štiri razrede, da sem bil usposobljen za gimnazijo. Žal pa so ugotovili, da sem že prestar. Takrat pa je zame posredoval loški kaplan Ivan Veider. Osebno je šel k ravnatelju kranjske gimnazije in posredoval, da so me sprejeli.
Ste se že takrat odločili za duhovnika?
Niti ne. Doma niso pritiskali name, čeprav, če sem pošten, je mama kdaj omenila, da bi ji bilo ljubo, če bi šel v to smer.
Na duhovniški stan sem začel resneje razmišljati proti koncu gimnazije. Imel sem sošolca, Tribušona Antona, stanovala sva skupaj. Pozabil sem že, o čem vse sva se pogovarjala, nazadnje se je on odločil za kemijo, jaz pa za semenišče.
Potem ste se preselili v Ljubljano?
Ni bilo enostavno. Naj povem, da sem študiral med 2. svetovno vojno,domov se nisem mogel vračati niti med počitnicami, ker je bila Gorenjska pod  nemško oblastjo. Kolegi bogoslovci, ki so prihajali iz predelov, ki so bili pod Italijo, so od doma dobivali priboljške, z Gorenjske pa je bilo to nemogoče. Enkrat mi je sestra na skrivaj poslala malo prepečenca, da sem si potem zaradi »starosti« tega  vse dlesni odrgnil. V semenišču je hrane kar naprej primanjkovalo. Zjutraj smo jedli čorbo, nekaj kavi podobnega, pa košček kruha, zelo skromno. Nekoč se s prijateljem Pogačar Andrejem,/mislim, da je še živ/, le odločiva, da se odpraviva na pot in to na skrivaj. Oblekla sva se po kmečko, na rame sva si dala kosi, pa sva jo mahnila  čez Polhov Gradec, na Črn vrh, do Zminca. 
Kdaj ste bili posvečeni v mašnika?
Leta 1943. Novo mašo sem imel v Ljubljani, v nunski cerkvi. Bilo je skromno, pač, vojni časi. Takrat je bil v Škofji Loki župnik Golob, očitno je imel preveč drugega dela, da bi poskrbel zato, da bi še v domačem kraju ponovili svečanosti.
Škof Rožman me je v prvo službo poslal v Dolenjske toplice. Tam je bilo osvobojeno partizansko ozemlje, v okolici pa so imeli svoje postojanke tudi Italijani. Vsak teden smo doživeli tudi kakšno hajko belogardistov, takrat so se partizani umaknili, skupaj z njimi tudi njihovi domači zavezniki. Živeli smo zelo skromno in v nenehnem strahu, kdo bo potrkal na vrata.
Ste se s škofom  Rožmanom večkrat osebno srečali? 
Sem. Najprej pri vpisu, potem v semenišču, nazadnje pri posvetitvi. 
Po najinem prvem pogovoru, mi je povedal, da zame načrtuje katehetsko pot v ljubljanskih šolah. Očitno se ideja ni obnesla, saj sem bil potem poslan na Dolenjsko. Zame je bil odličen človek, inteligenten, preudaren. Ljudem, ki so med vojno imeli težave,  je hotel dobro in je zanje prosil pri Italijanih. Veliko jih je rešil, nikoli pa ne bom razumel, zakaj so bili partizani prepričani, da je hodil izdajat.
Res, bil je zlat človek. 
Ste kdaj doživeli maltretiranja od povojne oblasti?
/smeh/ Seveda. Oznovci so bili moji vsakodnevni obiskovalci med službovanjem v Dolenjskih toplicah. Hoteli so, da bi izdajal. Ali  pa so me zasliševali, češ, da le preverjajo, kje sem bil določenega dne. Ni jim šlo v glavo, da kljub njihovi propagandi ljudje še zmeraj hodijo k maši. Jaz sem imel ljudi rad, pa tudi pokrajino. Pogosto sem hodil med zidanicami na sprehod, tam sem se usedel h kakšni družbi, malo smo prepevali, se pogovarjali. Sem že omenil, da so Dolenjci prijetni ljudje? 
En mesec sem bil celo zaprt. Poslali so mi namreč odločbo, naj neham zvonit, ker naj bi zvonjenje motilo goste v zdravilišču. Pisanje sem prebral v cerkvi, med mašo. Farane sem moral obvestiti o spremembah. Naj prej še povem, da so polovico farovža zavzeli partizani in odločbo o ukinitvi zvonjenja je napisala njihova tajnica. Po maši so se možje vračali mimo njenega stanovanja in so jo, razkačeni, zmerjali. Pa sem, nazadnje, kriv tudi za to vročekrvnost.
Kaj pa je sledilo?
Poklicali so me na policijo in me spraševali predvsem to, kako in s kakšnim naglasom sem bral okrožnico. Upam, da se ne boste preveč smejali, če vam povem, da so v zapisniku potem zapisali, da mi kazen sledi zato, ker sem njihove ukaze prebral »v napačnem tonu«. Zaprli so me v novomeški zapor, v samico. Kar ni bilo enostavno. Cel mesec me niso spustili  niti na sprehod, ostale zapornike pa so. 
Vsak večer, po enajsti uri, sem dobival obiske, ki so me hodili zasliševat. Potem pa, ko bi lahko malo zaspal, je paznik nalašč metal ključe po hodniku, da je ropotalo in žvenketalo…Človeška hudobija res ne pozna meja.
Koliko časa ste ostali na Dolenjskem?
Celih 16 let. Pa rad sem imel tiste kraje. Kljub temu, da sem kot duhovnik doživljal številna šikaniranja. Naj povem, da je nekoč v našem župnišču spal škof Volk. Sredi noči nas je prišla budit oblast s kričanjem in razgrajanjem, da hočejo Volka. On pa pride iz spalnice in jih lepo vpraša, kaj hočejo. Niso in niso se nehali usajati. Z lepo besedo je dosegel, da so se čez čas obrnili in godrnjaje odšli. Ko so potem Volka zažgali v Novem mestu, sem že služboval na Povšniku blizu Litije. Bilo je grozno…
Ste morali biti  v vsaki fari, kjer ste službovali, tudi dober gospodar ne samo dober dušni pastir?
Služboval sem tudi v Oselici in sedaj tu, v Lučinah. V Dolenjskih toplicah sem obnovil cerkev. O, kako so me ovijali, kje sem dobil denar za to! Oblast je zmeraj kaj našla, da mi je kot duhovniku nagajala. Toda nisem dovolil, da bi me spravili na kolena. Delal sem tako kot je bilo prav.
Je veliko partijcev prineslo krstit otroke?
/smeh/ Tudi med njimi so bili dobri ljudje. Le bali so se, ker so imeli odgovorne službe. 
Stari ste 91 let in še zmeraj opravljate svoje poslanstvo?
/smeh/ Zakaj pa ne? Saj se dobro počutim. Mašujem, opravljam pisarniška dela. Le za poučevanje otrok pri verouku sem prosil uršulinke. 
Se vam je kdaj med službovanjem zgodilo kaj zanimivega?
Ojej, ne bi vedel. Sem se že spomnil! Nekoč, ko sem hodil maševat  v Oselico, sem tam želel tudi prespati. Pridem v sobo, odgrnem odejo na postelji, pa ves presenečen zagledam družino polhov, ki si je tam našla svoj dom.