Več o trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače
Zakaj je do zbiranja zgodb sploh prišlo?
»Leta 1952, ko sem se rodila, se o spolnosti ni govorilo. Otroke so prinašale štorklje. Molčalo se je tudi kasneje, ko sem odraščala. Če je že prišlo do kakšnega besedovanja, je bilo to povezano z zgražanjem, z nagravžnostjo, umazanostjo.
Potem sem se leta 1972 poročila in v Podgori, kjer sva z možem živela, spoznala Ivanko. Bila je ostrega jezika, imeli so jo za nemogočo in sitno. Meni se je že od prvega dne prirasla k srcu, ker je rekla bobu- bob. Njene robate zgodbe, ki mi jih je pripovedovala med delom, so bile zanimive predvsem zato, ker so razgaljale tudi tiste, okoli katerih je okolje, v katerem sem odraščala, spletlo nekakšen svetniški sijaj.
''Zakaj imaš glavo? Pa menda ne za okras? Razmišljaj!''mi je večkrat podrobila.
Minila so leta, ko je nisem ''ubogala''. Njene in še kakšne druge zgodbe so ležale v predalu, nanje sem celo pozabila, saj so se rodili štirje otroci, ki so imeli prednost. Zaradi njih sem pisala pravljice.
Potem sem začela delati na radiu. Urednica Jelka Mlakar je bila navdušena, ko sem ji omenila, da bi skrbela za oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Ob portretih, ki sem jih predstavljala, sem spoznala, da malodane vsak od nas živi dvojno življenje: on the record in off the record. Srečanje z Mici je bilo usodno za številne tabuje, ki so nekoč utesnjevali ženski svet. Razkrila mi je, kako je bil videti spolni odnos v času njene mladosti, v prvi polovici 20. stoletja.
Ključne so bile njene besede:''Preveri pri drugih, če ne verjameš!''
Res sem se znašla v zagati! Zaradi nje so se porodili dvomi v filmske prizore, ki so predstavljali intimne trenutke iz časov pred 2. svetovno vojno, v literarne opise spolnosti, v nauke, ki sem jih dobila doma, pri verouku, v šoli. Kje je resnica?
Začela sem jo neutrudno iskati!
Kakšne štirinajst dni pred smrtjo, konec septembra 2017, mi je pesnik in pisatelj Milan Vincetič, na to vprašanje odgovoril takole:''Če bi o spolnosti pisali po resnici, bi ta največkrat bila, vsaj skozi oči žensk- sado-mazo pornografija.'' »
Spolnost - tabu tema
Živimo v zelo turbulentnih časih. S spolnostjo so prežeta reklamna sporočila, filmska industrija, javno in zasebno življenje, a odkritih pogovorov o njej se, tako menijo sogovorniki, izogibamo tako v javnosti kot tudi zasebno.
Če so morali moški, rojeni na začetku dvajsetega stoletja, imeti spolne odnose vsaj trikrat na dan, njihovi sinovi pa so se zadovoljili s trikrat na teden, je danes zelo drugače. Stres, alkohol, mamila, težave v službi, slaba samopodoba, depresija in kronično pomanjkanje testosterona, povzročajo, da želja po seksu vedno bolj izginja. Piko na i dodaja še egoizem, ki se hitro razrašča, mlade pa prepričuje, da je bolje živeti sam, priložnosti za seks se pač ponujajo na vsakem koraku in ni treba, da si zato moški omisli partnerico.
Če je bil še pri ''dedih in sinovih'' skok čez plot pospremljen s slabo vestjo, se je ta v 21. stoletju bolj ali manj izpridila. Slaba vest je že skoraj popolnoma izginila, skok čez plot pa se je spremenil v ''rekreacijo'', ki ti ''pripada''.
Priložnosti za seks nikoli v zgodovini ni manjkalo. Po drugi svetovni vojni, v času sindikalnih zabav, so prišli na svoj račun ''sinovi'', danes, ko - med drugim - cvetijo tudi virtualne zmenkarije, pa njihovi vnuki. Dobiti primerno žensko za ''dati se dol'', ne predstavlja več prav nobenega napora!
Danes je spolnost še bolj neosebna: posebno kategorijo predstavljajo ''seks-frendi''. Moški in ženska si izmenjata telefonski številki in se pokličeta zgolj takrat, ko si zaželita malo ''telovadbe''.
Kar nekaj mladih fantov si služi kruh kot ''seks-spremljevalci''. Plačilo je odvisno od starosti ženske, ki se ji posvečajo. (od 200 do 500 evrov)
Homoseksualnosti je daleč, daleč več, kot jo je bilo nekoč. Morda tudi na račun bolj ''sproščenih'' spolnih praks?
Skrb vzbujajoča je čustvena otopelost, pomanjkanje empatije nasploh. Zgodb v stilu:«Šel na žur. Spoznal žensko. Njeno ime me ne zanima. Se dava dol. Ponoviva čez par dni. Brez obveznosti, zgolj zaradi užitka. Ona vezana, jaz vezan.« je ničkoliko. Brez slabe vesti, brez občutka za prav in za narobe. Je po sredi samopotrjevanje, egoizem ali zgolj želja po neobvezujočem užitku?
Nekako je izginil strah pred spolnimi boleznimi, saj vlada prepričanje, da je vsaka, še tako huda in trdovratna, kot recimo HIV – ozdravljiva. Moški zelo neradi uporabljajo kondome. Tudi tisti, iz mlajših generacij trdijo, da mora za kontracepcijo poskrbeti ženska. Spolnost je, kot že rečeno, v prvi vrsti pomembna zaradi užitka. Kljub temu da je veliko več ''ponudbe'' kot povpraševanja, pa se zaradi praktičnosti raje poslužujejo samozadovoljevanja. Spolna nemoč je prisotna tudi pri mlajših parih.
V manj kot sto letih se je odnos do spolnosti postavil na glavo!
Kako in na kakšen način pa razberemo tudi skozi zgodbe v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače!
Še to:
Nekateri moji sogovorniki so bili rojeni konec 19. stoletja, med njimi je bila gospa, ki je kot majhna deklica vsako jutro prinašala generalu Rudolfu Maisterju kanglico z mlekom. Med sokrajani pa mi je ostal v spominu Rudl s Sela, ki je kot fantič pomagal pri zidavi cerkve Svetega Martina.
Na meji verjetnega je bila zgodba gospe L. Njena sestrična je bila poročena z enim od ministrov v Hitlerjevi vladi. Sredi vojne vihre jo je z možem celo obiskala, na eni od povojnih slavnostnih večerij pa je bila prisotna tudi princesa Soraya.
S pomočjo Skypa se še zmeraj (vedno pogosteje) pogovarjam z rojaki, ki živijo na vseh koncih sveta.
Intervjuji so bili objavljeni v malodane vseh slovenskih medijih, za TV SLO so posneli film z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, Slovensko narodno gledališče Maribor je v sezoni 2020/21 uprizorilo dramsko predstavo, Film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić pa se je uvrstil v glavni tekmovalni program več najpomembnejših festivalov animacije doma in v tujini.
Zakaj je do zbiranja zgodb sploh prišlo?
»Leta 1952, ko sem se rodila, se o spolnosti ni govorilo. Otroke so prinašale štorklje. Molčalo se je tudi kasneje, ko sem odraščala. Če je že prišlo do kakšnega besedovanja, je bilo to povezano z zgražanjem, z nagravžnostjo, umazanostjo.
Potem sem se leta 1972 poročila in v Podgori, kjer sva z možem živela, spoznala Ivanko. Bila je ostrega jezika, imeli so jo za nemogočo in sitno. Meni se je že od prvega dne prirasla k srcu, ker je rekla bobu- bob. Njene robate zgodbe, ki mi jih je pripovedovala med delom, so bile zanimive predvsem zato, ker so razgaljale tudi tiste, okoli katerih je okolje, v katerem sem odraščala, spletlo nekakšen svetniški sijaj.
''Zakaj imaš glavo? Pa menda ne za okras? Razmišljaj!''mi je večkrat podrobila.
Minila so leta, ko je nisem ''ubogala''. Njene in še kakšne druge zgodbe so ležale v predalu, nanje sem celo pozabila, saj so se rodili štirje otroci, ki so imeli prednost. Zaradi njih sem pisala pravljice.
Potem sem začela delati na radiu. Urednica Jelka Mlakar je bila navdušena, ko sem ji omenila, da bi skrbela za oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Ob portretih, ki sem jih predstavljala, sem spoznala, da malodane vsak od nas živi dvojno življenje: on the record in off the record. Srečanje z Mici je bilo usodno za številne tabuje, ki so nekoč utesnjevali ženski svet. Razkrila mi je, kako je bil videti spolni odnos v času njene mladosti, v prvi polovici 20. stoletja.
Ključne so bile njene besede:''Preveri pri drugih, če ne verjameš!''
Res sem se znašla v zagati! Zaradi nje so se porodili dvomi v filmske prizore, ki so predstavljali intimne trenutke iz časov pred 2. svetovno vojno, v literarne opise spolnosti, v nauke, ki sem jih dobila doma, pri verouku, v šoli. Kje je resnica?
Začela sem jo neutrudno iskati!
Kakšne štirinajst dni pred smrtjo, konec septembra 2017, mi je pesnik in pisatelj Milan Vincetič, na to vprašanje odgovoril takole:''Če bi o spolnosti pisali po resnici, bi ta največkrat bila, vsaj skozi oči žensk- sado-mazo pornografija.'' »
Spolnost - tabu tema
Živimo v zelo turbulentnih časih. S spolnostjo so prežeta reklamna sporočila, filmska industrija, javno in zasebno življenje, a odkritih pogovorov o njej se, tako menijo sogovorniki, izogibamo tako v javnosti kot tudi zasebno.
Če so morali moški, rojeni na začetku dvajsetega stoletja, imeti spolne odnose vsaj trikrat na dan, njihovi sinovi pa so se zadovoljili s trikrat na teden, je danes zelo drugače. Stres, alkohol, mamila, težave v službi, slaba samopodoba, depresija in kronično pomanjkanje testosterona, povzročajo, da želja po seksu vedno bolj izginja. Piko na i dodaja še egoizem, ki se hitro razrašča, mlade pa prepričuje, da je bolje živeti sam, priložnosti za seks se pač ponujajo na vsakem koraku in ni treba, da si zato moški omisli partnerico.
Če je bil še pri ''dedih in sinovih'' skok čez plot pospremljen s slabo vestjo, se je ta v 21. stoletju bolj ali manj izpridila. Slaba vest je že skoraj popolnoma izginila, skok čez plot pa se je spremenil v ''rekreacijo'', ki ti ''pripada''.
Priložnosti za seks nikoli v zgodovini ni manjkalo. Po drugi svetovni vojni, v času sindikalnih zabav, so prišli na svoj račun ''sinovi'', danes, ko - med drugim - cvetijo tudi virtualne zmenkarije, pa njihovi vnuki. Dobiti primerno žensko za ''dati se dol'', ne predstavlja več prav nobenega napora!
Danes je spolnost še bolj neosebna: posebno kategorijo predstavljajo ''seks-frendi''. Moški in ženska si izmenjata telefonski številki in se pokličeta zgolj takrat, ko si zaželita malo ''telovadbe''.
Kar nekaj mladih fantov si služi kruh kot ''seks-spremljevalci''. Plačilo je odvisno od starosti ženske, ki se ji posvečajo. (od 200 do 500 evrov)
Homoseksualnosti je daleč, daleč več, kot jo je bilo nekoč. Morda tudi na račun bolj ''sproščenih'' spolnih praks?
Skrb vzbujajoča je čustvena otopelost, pomanjkanje empatije nasploh. Zgodb v stilu:«Šel na žur. Spoznal žensko. Njeno ime me ne zanima. Se dava dol. Ponoviva čez par dni. Brez obveznosti, zgolj zaradi užitka. Ona vezana, jaz vezan.« je ničkoliko. Brez slabe vesti, brez občutka za prav in za narobe. Je po sredi samopotrjevanje, egoizem ali zgolj želja po neobvezujočem užitku?
Nekako je izginil strah pred spolnimi boleznimi, saj vlada prepričanje, da je vsaka, še tako huda in trdovratna, kot recimo HIV – ozdravljiva. Moški zelo neradi uporabljajo kondome. Tudi tisti, iz mlajših generacij trdijo, da mora za kontracepcijo poskrbeti ženska. Spolnost je, kot že rečeno, v prvi vrsti pomembna zaradi užitka. Kljub temu da je veliko več ''ponudbe'' kot povpraševanja, pa se zaradi praktičnosti raje poslužujejo samozadovoljevanja. Spolna nemoč je prisotna tudi pri mlajših parih.
V manj kot sto letih se je odnos do spolnosti postavil na glavo!
Kako in na kakšen način pa razberemo tudi skozi zgodbe v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače!
Še to:
Nekateri moji sogovorniki so bili rojeni konec 19. stoletja, med njimi je bila gospa, ki je kot majhna deklica vsako jutro prinašala generalu Rudolfu Maisterju kanglico z mlekom. Med sokrajani pa mi je ostal v spominu Rudl s Sela, ki je kot fantič pomagal pri zidavi cerkve Svetega Martina.
Na meji verjetnega je bila zgodba gospe L. Njena sestrična je bila poročena z enim od ministrov v Hitlerjevi vladi. Sredi vojne vihre jo je z možem celo obiskala, na eni od povojnih slavnostnih večerij pa je bila prisotna tudi princesa Soraya.
S pomočjo Skypa se še zmeraj (vedno pogosteje) pogovarjam z rojaki, ki živijo na vseh koncih sveta.
Intervjuji so bili objavljeni v malodane vseh slovenskih medijih, za TV SLO so posneli film z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače, Slovensko narodno gledališče Maribor je v sezoni 2020/21 uprizorilo dramsko predstavo, Film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić pa se je uvrstil v glavni tekmovalni program več najpomembnejših festivalov animacije doma in v tujini.